(3689) Končno se z novo stvaritvijo Valse Brutal (Brutalni valček) spet "oglaša" mednarodno uveljavljeni domači sodobni "orkestralni" skladatelj Borut Kržišnik. Njen izid nam je napovedal sprva že lansko jesen. "Zamuda" pa ni pomembna, saj Kržišnikova glasba sploh ne zastara. Kržišnik sicer kar pogosto sklada še za gledališče, balet in ne nazadnje filme in tudi te vrste uglasbitve uresniči prav tako celovito, da jih je mogoče poslušati čisto samostojno, ne da bi bilo pogrešati "pripadajoče" scenske uprizoritve, kar je pogosta pomanjkljivost (pre)mnogih tovrstnih uglasbitev. Sicer je Kržišnik na zadnjem, lanskem 11. festivalu slovenskega filma bil nagrajen za uglasbitev nasploh zmagovalne, pretresljive družbeno-kritične dramske srhljivke Pokrajina št. 2 avtorja Vinka Moederndorferja in da bi ta uglasbitev tudi zaslužila izid na plošči.

Valse Brutal je popolnoma samostojna stvaritev in po vrsti šesta Kržišnikova samostojna plošča, izdana pri zanj že nekajkrat izdajateljsko preizkušenem ljubljanskem KUD-u France Prešeren pod mednarodnim založniškim okriljem Mute Song ter po navedbah še ob podpori našega ministrstva za kulturo in ljubljanske mestne občine. Doslej so izšle Sacre du temps (Posvetitev časa, 2007) z glasbo za istoimensko plesno predstavo mednarodno priznanega domačega koreografa in plesalca Edwarda Cluga, predtem A Life in Suitcases (Življenje v kovčkih, 2005) za istoimenski film, strnjeno različico obsežne filmske trilogije The Tulse Luper Suitcases (Kovčki Tulsa Luperja, 2003-4) slovitega Britanca Petra Greenawaya pa Stories from Magatrea (Magatrejske zgodbe, 1997) ter La Dolce Vita (Sladko življenje, 1995) in Currents of Time (Tokovi časa, 1991).

Uresničil je Kržišnik Valse Brutal v izvedbi svojega že od Magatrejskih zgodb znanega "virtualnega orkestra" (ustvarjenega pretežno računalniško, z "vzorčenjem" zvokov resničnih glasbil). Nekakšno izhodišče Brutalnega valčka, kot je razbrati iz Kržišnikovih navedb, pa so bile izkušnje novinarja, ki je delal večinoma na kriznih vojnih žariščih in se mu je pri tem razblinila velika iluzija, da bi ljudje bili pripravljeni prenehati z nasiljem. Skladno s tem Brutalni valček "odpre" Vsiljivec (Intruder), skoraj 6 in pol minutna, v osnovi prepoznavna (tako rekoč že kot Kržišnikov zaščitni znak) skladba zelo raznolike dinamike in izrazito repetitivno ritmičnih poudarkov z silovitimi godalnimi zvoki.

Po Vsiljivcu se "razlije" približno tri minute obsežnejša, sprva umirjena in melodična, a kmalu spet prepoznavno repetitivno-ritmično godalno "razburkana" orkestralna, sicer znamenito znanstveno naslovljena Goldbachova domneva (Goldbach's Conjecture). Po nadaljnji okoli 5-minutni "brutalno odrezavi" naslovni skladbi ter preko dveh precej medsebojno različnih, a približno enako obsežnih, skoraj 6 in pol minutnih skladbah Ludi Amphitheatrales ter Sanje in okviri (Dreams and Frames), prvi prekipevajoči v orkestralni silovitosti ter drugi občutno bolj umirjeni in v osnovi skoraj plesno melodični pa Brutalni valček "zaide" še v raznoliko razgibane 7-minutne Koridorje moči (Corridors of Power) ter do zaključnih 5 in pol minutnih, od orkestralne usodnosti do instrumentalne pretanjenosti "razpetih" Vljudnih plenilcev (Polite Predators).

Brutalni valček nas izziva še k pomisli, kako bi zazvenel s temi sedmimi skladbami, povezanimi v zaključeno celoto brez premorov med njimi, in kako v živo na koncertu.